petek, 21. december 2018

Prvi december brez tebe

Božično- novoletni prazniki so pred vrati... Leto se počasi zaključuje. Ravno danes ko pišem to objavo za tvoj blog mineva 8. mesec od kar te ni več med nami. Tako hitro minevajo meseci in še vedno imam občutek, da boš prišla nazaj. Ampak te ne bo, čeprav te čutim ob sebi na vsakem koraku. In oprosti, ker tvoj blog uporabljam za izlivanje čustev ampak to je moja terapija. Od vedno stvari lažje napišem kot pa jih povem. Ne rečejo zastonj, da papir, v tem primeru računalnik, prenesejo vse.

Mesec december, je bil poleg septembra, tvoj najljubši mesec. Od kar pomnim si komaj čakala da bo prišel. Sploh ko si se resneje pričela ukvarjati z izdelovanjem čestitk in drugi čudovitih stvari, so se priprave na december ponavadi pri tebi začele že v poletnih mesecih. Ker je bilo v tvoji glavi toliko idej, da si imela potem dovolj časa, da si vse uspela realizirati. Čeprav vem, da si imela še ogromno čudovitih idej, katerih pa ne bomo nikoli videli in uživali v pogledu na njih. Ampak na srečo si svoje ideje snemala in jih delila z ostalimi ustvarjalkami in ti posnetki nam bodo ostali za vedno.

Tako sem letos tudi jaz brskala med tvojimi posnetki in s tem obujala spomine, predvsem pa ko mi je bilo hudo in sem hotela slišati tvoj glas. In med pregledovanjem le teh sem odkrila tudi eno čestitko, ki mi je bila zelo všeč. In takrat sem se odločila, da bodo to letošnje moje novoletne čestitke. Ampak ker te nisem hotela v celoti kopirat, ker vem da bi ti šlo to močno na živce, sem malo raziskovala po tvoji ustvarjalni sobici. In ideje so kar prihajale... Tako so nastale takšne čestitke.






Vesela sem, da sem te imela čast opazovat pri ustvarjanju, da si mi kdaj razložila kakšno ustvarjalniško skrivnost ali nasvet. Čeprav je pa ostalo še veliko zakaj-ev in kako-jev, na katere mi pa bodo pomagale odgovarjati tvoje prijateljice ustvarjalke, če se bom kdaj znašla pred ustvarjalno zagato. Ker toliko pripomočkov, kot si zapustila v svoji ustvarjalni sobici, ima po moje ena majnša trgovina. Mogoče pa se kdaj opogumim, pa poskušam nadaljevati tvoje delo, v tvoj spomin.


Noro te pograšm...

Nuša

12 komentarjev:

  1. ♥️ prekrasne, tudi meni manjka 😪

    OdgovoriIzbriši
  2. Re sjo manjka v blog svetu, takoda verjamem da jo tebi še bolj. Čudovit zapis in tudi voščilnice <3

    OdgovoriIzbriši
  3. V teh dneh se še bolj zavemo,kako nam manjkajo nam drage osebe.Naredila si prekrasne voščilnice in tako lepo zapisala besede,ki pridejo do srca.Vanči bi bila zelo ponosna nate....in seveda tudi je...čeprav tam nekje....

    OdgovoriIzbriši